Iz običajnega sprehoda do misli, kako bi bila hiša na obali lahko moja
Ko sem prišla domov iz sprehoda, je bila hiša na obali še vedno zelo močna misel v moji glavi. Sama živim v srednje velikem stanovanju. Zadnje čase ugotavljam, da počasi postaja premajhno zame. Se pa vseeno spomnim, kako sem si to stanovanje želela, ko sem si končno lahko privoščila kredit. Dobra novica je tudi ta, da imam samo še nekaj let, da ga do konca odplačam, potem pa nimam več skrbi s kreditom. Nekako imam pa občutek, da bi po tem imela vsaj kakšno leto, kjer ne bi odplačevala novega kredita in bi si rajši privoščila kaj zase v tem času.
Ampak po svoje bi pa lahko počasi začela razmišljati o tem, da bi vseeno šla v nakup večje nepremičnine in bi dala to stanovanje v najem. Ne vem, alibi bilo to že dovolj, da bi bila hiša na obali moj novi nakup, lahko pa vseeno poizkusim razmisliti. Ta trenutek se mi to vseeno zdi precej utopična ideja, zato jo bom dala na stran za trenutke, ko bom boljše volje. Prvo pravilo, ki sem se ga naučila, je tudi ta, da ko si v dvomih, je bolje, da ne delaš nobenih načrtov. Potem se dvomi preslikajo v resničnost in nič kaj pametnega ne pride ven iz tega. Vseeno je pa želja, da bi bila hiša na obali tudi moj novi dom, kar velika in me mika, da si res naredim načrt v tej smeri.
Kako nepredvidljivo se lahko zgodijo nove sanje. Včasih sem kar presenečena, kako te lahko življenje preseneti s kakšno idejo na najbolj nepredvidljivem mestu. Sama ne bi nikoli pomislila, da bi bila takšna hiša na obali res nekaj, kar si želim. Morda sem v sebi vedela, da je to nekaj velikega in da to ni zame. Morda pa sem že tam, da bi pa sedaj to bilo lahko moje. Ko sem pa videla, kako se gradi tista hiša na obali, se je želja takoj prebudila.…