Kavica pri babici ob domačem kaminu
Že kar nekaj let je od tega, ko sem prvič za vikend prišla k babici in zakurila kamin, ko je ona skuhala prvo jutranjo kavico. To so najlepši trenutki, ko jih imam z babico.
Ona živi sama in je popolnoma neodvisna od koga, čisto vse še postori sama, pospravlja hišo, kuha obroke, hodi v trgovino in plačuje položnice. Prav nobenega ne obremenjuje. Sama sem veliko časa preživela pri njej, ko sem bila v njenem varstvu. Spomnim se njenega milega obraza, takih babic počasi ne bo več, to pogrešam in sem žalostna, ko mislim, na svoje otroke, ker ne bodo videli takšne zlate babice, kot jo imam jaz.
Eno soboto sem prišla k njej zgodaj, ker sva se prejšnji dan slišali in mi ni delovala preveč zdrava po glasu. Zato sem takoj zjutraj odhitela so nje. Dobila sem jo še v postelji. Ko sem jo vprašala, kaj lahko naredim namesto nje, mi je z mirnim glasom rekla, a lahko zakurim, med tem časom pa bo ona skuhala prvo kavico in bova malo poklepetali. Ker mi je to bilo tako lepo, sem naslednjo soboto naredila isto, tako so se sobote ohranile.
Postale so najina stalnica, topel kamin, kavica in klepet!
Marsikaj modrega je imela babica povedati in še danes sem hvaležna, da sem jo znala poslušati. Ker sem bila še mlada, me to mogoče ne bi bilo treba zanimati, mene pa je. Uživala sem v njenih zgodbah in nasvetih. Kasneje sem videla, da je imela večkrat prav, kar je povedala iz izkušenj.
Najdite skupni jezik s svojimi starimi starši, ker bo vam in njim to pomenilo ogromno. …