Danes je dan, ko si želim, da bi postelja bila le, kakšen meter proč od mene
Danes sem tako utrujena, da se mi že cel dan riše postelja pred očmi. To se m pa res že zelo dolgo ni zgodilo. Ob štirih zjutraj sem se zbudila in nikakor nisem mogla zaspati nazaj. Tako, da sem spala le dobrih pet ur, kar je pa čisto premalo zame. Ker pa je moja postelja vseeno zalo udobna sem se pa tudi komaj, da spravila iz nje. Kar cel dan bi bila še tam.
Uspelo mi je vstati ob sedmih. Ampak že takoj, ko sem vstala sem čutila, da danes ne bo moj dan. No, vsaj ne v naspanem smislu. Ne vem kako mi uspeva sploh kaj narediti. Upam, le, da bom zdržala do konca, preden zaspim pred računalnikom. Tudi nobena kava ne pomaga. Če bi delala v kakšnem razstavnem salonu s pohištvom, bi kakšna postelja zagotovo postala moj energetski spanec. Ali pa kar kakšen daljši spanec. Saj imajo v kakšnem skladišču zagotovo kakšno posteljo, ki je odveč in bi jo lahko izkoristila.
Iskreno niti ne vem več, ali sem budna ali sanjam. Upam, da sanjam in se bom zbudila zelo naspana. To bi bilo vrhunsko. Ampak mislim, da je tole kar resničnost, ki ji ne bom kar tako ušla. Komaj čakam, da pridem domov in je vse kar lahko vidim moja postelja in spanje v njej.
Sploh si ne prestavljam, kako preživijo tisti, ki morajo res tako zgodaj vstajati. Verjamem, da gredo prej spat, ampak se mi vseeno zdi precej nečloveška ura za vstajanje, kaj šele za delo. Sicer sem dejansko eno leto delala v kavarni, ki se je odprla ob šestih zjutraj in sem vstajala ob štirih zjutraj. To priznam, da sem komaj preživela. Ko sem prišla domov, sem vedno za nekaj ur zaspala. Ta služba je bila zelo nemogoča in zelo sem srečna, da sem našla nekaj drugega, ker ne bi preživela takega ritma. Je popolnoma drugače sedaj vse, ko lahko vstanem ob sedmih in je postelja večino dni čez dan nekaj, kar ne potrebuje obstajati.…